Avtorica: mag. Jolanda Kraner 

 

 

….IN ŽIVELI SMO NEK PRIVID

 

 

Situacija, v kateri se je znašlo človeštvo, nam postavlja vprašanja, na katera si bomo korak za korakom morali odgovoriti. Vsi skupaj smo pred velikim preizkusom osebnostne zrelosti. Pred veliko Maturo. Z eno razliko od tiste, ki čaka maturante. Matura, pisana z véliko, nima danih odgovorov. Ne ve se, kateri so pravilni, kateri napačni. Pri vsej inflaciji besed, kje začeti?

Svet, ki ga poznamo in v katerega smo bolj ali manj verjeli, se je ustavil. Ali se nismo prav vsi, ki smo opazovali življenje v »potrošniški škatli«, potihoma ali celo na glas spraševali, trdili, da tako naprej več ne bo šlo. Še posebej ob pogledu na polnost košar v trgovinah, kjer se v eni zbira hrana za ljudi v stiskah in v drugi, hrana za živali v azilu. Tista druga je običajno bolj polna. Zakoni v »potrošniški škatli« so kot igra monopoli. To je igra, kjer nekdo dobiva na račun drugega, kateri izgublja. Na tem temelju so medsebojni odnosi, potrošniške »vrednote«, problemi, čustvovanja,  bolezni sodobnega časa, kot smo jih poimenovali…

Priča smo zgodovinskemu prelomu. Ko bodo zanamci brali naš čas zgodovine, bomo vsi zelo pomembni statisti. Kakšen svet si želimo za prihodnost? Glede na zgodovino, na trenutno stanje in na obljube, da nič več ne bo tako kot je bilo, lahko razumemo, da po istem potrošniškem modelu naprej več ne bo šlo. Če pa bo šlo, je vprašanje, kam bo šlo.

Opozarja nas tudi okolje. Kot, da bi se prebudili iz sanj. Sedaj nam je krizo dala narava. Pred njo se zavemo kako smo v resnici majhni in nebogljeni prav vsi, z masko ali brez. Krize so vedno priložnost za spremembo. Ne gre za to, da bi iskali trpljenje, vendar čisto realno gledano, je neizbežen del življenja. Na takšnih prelomnih točkah je vedno težko. Veliko je trpljenja, ker to je stanje »med že in še ne«.       

 To je stanje napetosti, stisk, dvomov. Prisoten je strah, tesnoba, jeza, zmeda. Takšno stanje lahko iz človeka na svetlo povleče vso njegovo bestialnost in prav tako njegovo najbolj plemenito ravnanje. Na preizkušnji je naša humanost. Posameznik ima vedno možnost odločitve, katera stran bo prevladala. Smo na točki, ko se moramo vsak pri sebi zelo globoko vprašati, kakšen svet si želimo? Kaj nas dela ljudi? Kaj želimo zanamcem, kakšno prihodnost? Verjamem, da bi jim želeli življenje po drugačnih, bolj harmoničnih pravilih, ki upoštevajo dimenzije človeka, katere sicer v »potrošniški škatli« ne štejejo veliko. Ustvarjalnost v pravem pomenu te besede, ki nam bo pomagala najti pot do naših resničnih potreb. V »potrošniški škatli« ustvarjene potrebe so lahko daleč od naše resničnosti. Samo primer, kolikokrat si želimo in kupimo nekaj, česar v resnici ne potrebujemo. Potrošniški zakoni ustvarjajo nezadovoljnega človeka. Živeti potrebe, ki so umetno ustvarjene in ponotranjene, je življenje z notranjim konfliktom.

  Živeli smo v nekem prividu in sedaj nas je narava prebudila in nam postavila Vprašanja. Pred oči nam je postavila najprej vprašanje o smrti. Prav nihče ji ne uteče. Soočanje s smrtjo in sprejemanje njene realnosti je za potrošniško miselnost  najhujša kuga. Življenje po ideji Dorianove slike. Dorian je ostajal večno mlad in lep, njegova slika, skrita tam nekje na podstrešju pa se je starala. In danes…ideal večne mladosti, vsi brez gub, vedno nasmejani, polni energije, vsi super. Sami presežniki. Staranje je skoraj že bolezen. Smrt pa, naj bo čimbolj skrita,… John Bradshaw je v nekem svojem govoru povedal močno misel: »Nihče izmed nas ne pride živ od tukaj! Zato je pomembno, da skupaj pojemo!« Res je pomembno, da skupaj pojemo. Živimo v harmoniji, smo medsebojno uglašeni. Negujemo vrednote, ki nas povezujejo in delajo sočutne. Lahko si pomagamo z zlatim pravilom: »Kar želiš, da bi ti drugi storil, stori tudi ti njemu. Ali pa vsaj druga  različica, česar ne želiš, da bi ti drugi storil, tudi ti njemu ne stori!«     

 Skratka, to je čas, ki nas usmerja k sebi. Kdo smo in kdo želimo biti? Za lažje razmišljanje si lahko postavimo vprašanje, kaj si želimo, da bi pisalo o nas na našem nagrobniku? Bo svet zaradi nas boljši? Kaj bo ta kriza predrugačila v nas kot v ljudeh? Kaj so naše resnične potrebe? Ali bomo začeli graditi na vrednotah spoštovanja, sočutja in ljubezni? Družba harmoničnih odnosov, ki ne potrebuje tega, da za svoj prostor izpodriva drugega.

Ali bomo dali prostor kvalitetam, ki so bile sedaj potisnjene na rob. Pomislimo na šolski predmetnik. Seveda so pomembni matematika, jeziki… Vse lepo in prav, ampak zakaj ne bi med glavne predmete spadali ples, glasba, risanje, kot to izpostavi v svojem govoru »Ali šola ubija kreativnost?«,  Sir Ken Robinson.

Kreativnost nam je lahko v veliko pomoč pri iskanju odgovorov na aktualna vprašanja. Prava ustvarjalnost se oddalji od vzgajanja »bonsajev«.  Za poglobljeno razmišljanje o tej temi priporočam ogled dokumentarnega filma Abeceda, avtorja Ervina Wagenhoferja.

 Tekmovalnost, perfekcionizmi in popolne podobe umetno izmaličenih ljudi, spravljajo v krizo na milijone mladih, krhkih ljudi, ki še iščejo svojo identiteto in svoj prostor pod soncem. V tej miselnosti je ideal in smisel življenja to, da je treba imeti točno določeno podobo, mere, proporce in status. Tudi to je smrtonosen virus. Ta ubije duha. Kje je tukaj individuum? Vsak zase je poseben človek, s svojimi nadarjenostmi. Prav vsak ima v sebi kal nečesa, katera potrebuje določene pogoje, da se izrazi in »razcveti«. Kal, iz katere lahko posameznik razvije najbolj izrazno, najlepšo in najbolj ljubečo kreacijo sebe.  

Vsak bi moral imeti priložnost, najprej vsekakor doma in tudi šolski sistem bi mu moral pomagati odkriti, kje je posameznik dober. Ga tam vzpodbujati in podpreti, ne pa mučiti s tem, kjer ni njegovo področje.   

 Tudi  služba je postala skoraj kot družina, pričakovana je dosegljivost vsak čas dneva, ko so vrata le te že zdavnaj zaprta. Pa team buildingi, da bi bili s sodelavci čimbolj povezani. Seveda je tudi pozitivna stran le teh. Vendar se hkrati po drugi strani dogaja ogromno mobinga. Na tem področju je izziv postaviti zdrave razmejitve, spoštljivo strukturo, ki temelji na spoštovanju vsakega človeka in njegovega dostojanstva. Ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka. Prav vsak je sedaj izzvan, da resnično pretrese svoja prepričanja in vrednote. Ali lahko postanemo spet malo bolj ponižni, ranljivi, hvaležni, spoštljivi, z manj ega, ki se napihuje kot žaba. Ena izmed basni Jean de La Fontainea govori o žabi, ki je želela postati velika kot vol. S poskusi raztezanja in napihovanja na koncu poči.

Najmočnejše spremembe so v spremembi sebe. V spremembi privzetih navad in prepričanj. Česa si več ne želimo? Kakšnega življenja več ne podpiramo? Od česa, kar nas zasužnjuje bi se morali osvoboditi, da bi postali svobodni za… ?

Vsi skupaj smo pred izzivom, ki kliče, da se prizemljimo. Prevetrimo, kaj v življenju resnično šteje? Kaj so naše vrednote? Kaj je smisel življenja, kljub smrti? Kaj je smisel smrti? Težka vprašanja. Pred nami je izziv iskanja odgovorov izven miselnosti, ki veljajo v »potrošniški škatli«. Kakšne spremembe v svojem razmišljanju in delovanju moram narediti? V življenju imamo vedno možnost začeti znova. Nov način življenja. Priložnost imamo, da v sebi poiščemo neizmerne vire moči. Zaupati moramo vase,  v svoje sposobnosti. Najpomembnejše pa je, da se ne prepustimo strahu in strašenju. Človeštvo danes potrebuje upanje, ne strašenja. Strah v človeku zavre vsa ostala čustva in višje, miselne dele možganov, ki jih v tej situaciji še kako potrebujemo, da najdemo vsak svoje odgovore za nadaljnji način življenja in za prihodnost sveta ter srečo, ki smo jo dolžni našim zanamcem. Srečo, kjer bodo najvišja vrednota spoštljivi in pristni odnosi, ki vodijo v globoko naklonjenost med ljudmi.