ZAKAJ JE POMEMBNA TERAPIJA?

Dva primera

 

1. Konflikt

Žal je ena od pogostih reakcij na konflikt razvit stil ravnanja, da je »treba potrpeti«, ki pa je v resnici samo prikaz t. i. naučene nemoči uspešnega spopadanja s stresom – konfliktom. Posledica tega, da se potrpi, je v tem, da nerešen konflikt/stres ostane v človeku in se največkrat pokaže v nefukcionalnem/podrejenem vedenju, tiščanju neizrečenega v sebi, psihosomatskih motnjah – ki so opozorilo, da nekaj ni prav, raznih oblikah zasvojenosti, skrhani celovitosti človeškega bitja, odnosih, zdravju. Dolgoročno prisoten stres namreč zaradi povišanega hormona kortizola zavira delovanje imunskega sistema. S tem, da se konflikta/stresa ne razreši in »se potrpi«, se daje zgled tudi potomcem – in »stvar gre naprej«. Konflikt, ki nastane zaradi raznih dejavnikov in ga poganja želja po nadzoru, izražanjem moči nad nekom, je stres za posameznika, posebej še tistega v podrejenem položaju.

Za dobro človeka je, da se konflikt reši takoj. Če se to zaradi različnih vzrokov ne zgodi, s tem nastane toleranca do konflikta – nerazrešene situacije, ki se potem, podobno kot pri zasvojenosti, s podaljševanjem časa, ko problem ni rešen, samo še veča in utrjuje. To oblikuje posameznikov notranji model razreševanja konflikta, soočanja s stresom. In ravno dolgoročno prisoten stres je usoden za človeka, saj negativno vpliva na imunski sistem in s tem na zdravje. Reakcije posameznika na konflikt – stres izvirajo že iz zgodnjega otroštva posameznika in kasnejših travm ali celo zlorab. Vse to se kaže preko stila navezanosti, ki ga posameznik vzpostavlja z drugimi in načina, kako »poskrbi zase«.

 

2. Zdravljenje se začne, ko uskladimo levo in desno možgansko hemisfero

Zdravljenje od različnih težkih izkušenj se pojavi, ko leva možganska hemisfera sodeluje z desno, npr. ko izpovemo svojo življenjsko zgodbo. Pripovedovanje svojih zgodb nam pomaga razumeti sebe in svoj svet z vključitvijo leve in desne hemisfere skupaj. Pripovedovanje zgodb ustvarja pomen, kjer leva hemisfera postavlja stvari v red z besedami in logiko. Desna hemisfera pa prispeva še telesna občutja, žive emocije in osebne spomine in tako lahko vidimo celotno sliko in sporočilo naše izkušnje, doživetja. Zanikanje lastnih emocij, čustev ni edina nevarnost, ko se soočimo s prepreko preveč okorne leve hemisfere. Postanemo lahko preveč dobesedni, brez občutka za perspektivo, vidik, kjer pogrešamo smisel, ki izhaja iz postavljanja stvari v kontekst – v miselno zvezo – to je posebnost desnih možganov.

Implicitni spomin vsebuje naše zaznave, naše emocije, telesne senzacije, implicitna znanja (vožnja s kolesom, plavanje ...) Problem pri implicitnem spominu je, če so bile v preteklosti boleče ali negativne izkušnje in če se jih ne zavedamo, lahko postanejo goreča zemlja, polna min, kar nas lahko v sedanjem življenju na različne načine ovira ali omejuje. Z osvetljevanjem in zavedanjem implicitnih spominov jih naredimo eksplicitne in tako postanejo ti spomini zavedajoči in se lahko posameznik z njimi sooči s premislekom.