DRUŽINSKI CENTER
KAIROS

VIZIJA

Na Družinskem centru KAIROS si prizadevamo:

  • za človeka, njegovo zavedanje sebe – lastne identitete, osebnostno rast in celostni stik s seboj – za pristno različico sebe;
  • za prepoznavanje svojih potreb in razvoj osebnih potencialov;
  • za prepoznavanje in razrešitev nekonstruktivnih vzorcev vedenja;
  • za pomoč pri hoji iz ujetosti v nespoštljive odnose, sisteme, okolja, da posameznik dobi moč, da se postavi zase in jih lahko razmeji;
  • za »ravnanje hrbtenice« – vračanje dostojanstva po travmah, zlorabah, nasilju;
  • za postravmatsko rast;
  • za prepoznavanje blokad v družinskem sistemu in razrešitev le-teh;
  • za osveščanje pred raznimi oblikami zlorab in učenju spoštovanja v osebnih odnosih;
  • za strokovno pripravo na partnersko, skupno življenje;
  • za strokovno rast psihoterapevtov in delavcev v socialnem varstvu z nudenjem individualne in skupinske supervizije ter supervizijskega posveta.
Logo Kairos

LOGOTIP

Logotip je izrisan ročno in v grafičnem smislu ni popoln, kot tudi samo življenje ni popolno. Predstavlja moškega, ki drži žensko. Žena – mati drži otroka. Roke držijo in dajejo varnost. Če so te »nosili v svojih rokah«, je v tebi občutek varnosti in miru. To je dobra popotnica za življenje. Lahko zaupaš, raziskuješ in ustvarjaš. Če pa ni bilo teh rok, pogrešaš ta občutek varnosti in vedno znova iščeš te »roke«, to da bi te nekdo »nosil«, razumel in pomiril. Da bi bilo vse na svojem mestu. Roke so kot simbol varne navezanosti, zaupanja, miru, moči in ljubezni.

KAIROS - IME

Antični Grki so poznali dva koncepta časa: kronos (gr. κρόνος) in kairos (gr. καιρός). Kronos je linearni čas. Merimo ga z uro (ure, dnevi, meseci, leta).

Predstavljen je v podobi utrujenega in zgrbljenega starca s koso in peščeno uro v rokah.

Kairos pa velja za sveti čas, milostni trenutek. Čas, v katerem se dogajajo spremembe. Kairos kliče k budnosti in pogumu, je simbol delovanja v pravem trenutku. Kairos je tisti svet, v katerem se dogajajo sinhronicitete, tisti trenutki, ko se nekaj zgodi točno takrat, ko se mora.

Predstavljen je v podobi mladeniča, ki ima spredaj na glavi čopek. To pomeni simbolično, da ga ujameš takrat, ko je pred teboj. Takrat ga lahko primeš za čopek.

O MENI

Sem Jolanda Kraner, specialistka zakonske in družinske terapije. Imam znanstveni magisterij. Na področju nudenja terapevtske pomoči delujem že od leta 2003. V okviru zasebnega zavoda Družinski center Kairos (sem ustanoviteljica) pa od leta 2005. Tekom let sem pridobila veliko raznovrstnih izkušenj pri delu s posamezniki, pari in družinami. Ves čas se vzporedno z delom veliko izobražujem in izpopolnjujem. Sem certificirana TRE inštruktorica in metodo TRE vključujem v svoje terapevtsko delo.

Moje poslanstvo je pomagati ljudem, da se opolnomočijo in da lahko čimbolj pridejo v stik s seboj, s svojim resničnim jazom ter zaživijo v svoji najboljši različici sebe. Že stari Grki so poznali resnico, ki je zapisana v Delfih: »Spoznaj samega sebe«. Spoznavanje sebe je vseživljenjski proces. Medsebojni odnosi so me zanimali že od zmeraj, kar se spomnim.

Kot supervizorka z licenco Socialne zbornice Slovenije delujem pri podpori psihoterapevtom in ostalim delavcem na področju socialnega varstva, da lahko strokovno in osebnostno rastejo.

Zadnja leta se v svoji Slikarnici posvečam igri s slikanjem kot servantka pri igri s slikanjem. Izobrazila sem se pri g. Arnu Sternu v Parizu, ki je avtor te prakse. O tem sem napisala knjigo, ORGANSKI SPOMIN, ki je izšla avgusta 2020 pri založbi Primus. V njej je opisana moja zgodba, ki je prinesla stik s prečudovito dimenzijo, ki odpira v ljudeh navdihujoče notranje, neskončne pokrajine sreče in veselja.

Leta 2023 je izšla pri Založbi 5KA moja druga knjiga PRAVI PRIJATELJ,  kjer bralec dobi možnost za premislek o vrednoti pravega prijateljstva in pristnih odnosih, ki dajejo prostor ranljivosti. 

Nekaj časa svojega življenja sem posvetila  prostovoljnemu delu s starejšimi, v DSO Kolezija, kot psihosocialna pomoč. Globoka izkušnja, ki te za vedno zaznamuje, je biti prisoten ob zaključevanju življenja.

Globoko sem počaščena za opis, ki sem ga bila deležna od čudovite osebe, da sem prekaljena, dostopna, globoka, sočutna … in izjemna poslušalka.

Navdihujejo me spoštljivi odnosi, v katerih ima lahko vsakdo svoj prostor, se izraža in je sprejet takšen, kot je.

S spoštovanjem.

Našo dejavnost lahko podprete tudi z donacijo. Koda namena: CHAR

Svoje najdražje lahko obdarite z našimi darilnimi boni:

 

SLIKARNICA – IGRA S SLIKANJEM

METODA TRE – TEHNIKA ZA SPROŠČANJE

Copyright © 2022 Kairos

Pri založbi Primus je izšla knjiga z naslovom:

ORGANSKI SPOMIN

avtorice Jolande Kraner
Knjiga je pri nas na voljo. Cena: 22 €. Za naročila nas lahko kontaktirate.

Avtorica: mag. Jolanda Kraner 

 

Kako naprej? 

Situacija, v kateri se je znašlo človeštvo, nam postavlja vprašanja, na katera si bomo korak za korakom morali odgovoriti. Vsi skupaj smo pred velikim preizkusom osebnostne zrelosti. Pred veliko Maturo. Z eno razliko od tiste, ki čaka maturante. Matura, pisana z véliko, nima danih odgovorov. Ne ve se, kateri so pravilni, kateri napačni. Pri vsej inflaciji besed, kje začeti?

Svet, ki ga poznamo in v katerega smo bolj ali manj verjeli, se je ustavil. Ali se nismo prav vsi, ki smo opazovali življenje v »potrošniški škatli«, potihoma ali celo na glas spraševali, trdili, da tako naprej več ne bo šlo. Še posebej ob pogledu na polnost košar v trgovinah, kjer se v eni zbira hrana za ljudi v stiskah in v drugi, hrana za živali v azilu. Tista druga je običajno bolj polna. Zakoni v »potrošniški škatli« so kot igra monopoli. To je igra, kjer nekdo dobiva na račun drugega, kateri izgublja. Na tem temelju so medsebojni odnosi, potrošniške »vrednote«, problemi, čustvovanja,  bolezni sodobnega časa, kot smo jih poimenovali…

Priča smo zgodovinskemu prelomu. Ko bodo zanamci brali naš čas zgodovine, bomo vsi zelo pomembni statisti. Kakšen svet si želimo za prihodnost? Glede na zgodovino, na trenutno stanje in na obljube, da nič več ne bo tako kot je bilo, lahko razumemo, da po istem potrošniškem modelu naprej več ne bo šlo. Če pa bo šlo, je vprašanje, kam bo šlo.

Opozarja nas tudi okolje. Kot, da bi se prebudili iz sanj. Sedaj nam je krizo dala narava. Pred njo se zavemo kako smo v resnici majhni in nebogljeni prav vsi, z masko ali brez. Krize so vedno priložnost za spremembo. Ne gre za to, da bi iskali trpljenje, vendar čisto realno gledano, je neizbežen del življenja. Na takšnih prelomnih točkah je vedno težko. Veliko je trpljenja, ker to je stanje »med že in še ne«.       

 To je stanje napetosti, stisk, dvomov. Prisoten je strah, tesnoba, jeza, zmeda. Takšno stanje lahko iz človeka na svetlo povleče vso njegovo bestialnost in prav tako njegovo najbolj plemenito ravnanje. Na preizkušnji je naša humanost. Posameznik ima vedno možnost odločitve, katera stran bo prevladala. Smo na točki, ko se moramo vsak pri sebi zelo globoko vprašati, kakšen svet si želimo? Kaj nas dela ljudi? Kaj želimo zanamcem, kakšno prihodnost? Verjamem, da bi jim želeli življenje po drugačnih, bolj harmoničnih pravilih, ki upoštevajo dimenzije človeka, katere sicer v »potrošniški škatli« ne štejejo veliko. Ustvarjalnost v pravem pomenu te besede, ki nam bo pomagala najti pot do naših resničnih potreb. V »potrošniški škatli« ustvarjene potrebe so lahko daleč od naše resničnosti. Samo primer, kolikokrat si želimo in kupimo nekaj, česar v resnici ne potrebujemo. Potrošniški zakoni ustvarjajo nezadovoljnega človeka. Živeti potrebe, ki so umetno ustvarjene in ponotranjene, je življenje z notranjim konfliktom.

  Živeli smo v nekem prividu in sedaj nas je narava prebudila in nam postavila Vprašanja. Pred oči nam je postavila najprej vprašanje o smrti. Prav nihče ji ne uteče. Soočanje s smrtjo in sprejemanje njene realnosti je za potrošniško miselnost  najhujša kuga. Življenje po ideji Dorianove slike. Dorian je ostajal večno mlad in lep, njegova slika, skrita tam nekje na podstrešju pa se je starala. In danes…ideal večne mladosti, vsi brez gub, vedno nasmejani, polni energije, vsi super. Sami presežniki. Staranje je skoraj že bolezen. Smrt pa, naj bo čimbolj skrita,… John Bradshaw je v nekem svojem govoru povedal močno misel: »Nihče izmed nas ne pride živ od tukaj! Zato je pomembno, da skupaj pojemo!« Res je pomembno, da skupaj pojemo. Živimo v harmoniji, smo medsebojno uglašeni. Negujemo vrednote, ki nas povezujejo in delajo sočutne. Lahko si pomagamo z zlatim pravilom: »Kar želiš, da bi ti drugi storil, stori tudi ti njemu. Ali pa vsaj druga  različica, česar ne želiš, da bi ti drugi storil, tudi ti njemu ne stori!«     

 Skratka, to je čas, ki nas usmerja k sebi. Kdo smo in kdo želimo biti? Za lažje razmišljanje si lahko postavimo vprašanje, kaj si želimo, da bi pisalo o nas na našem nagrobniku? Bo svet zaradi nas boljši? Kaj bo ta kriza predrugačila v nas kot v ljudeh? Kaj so naše resnične potrebe? Ali bomo začeli graditi na vrednotah spoštovanja, sočutja in ljubezni? Družba harmoničnih odnosov, ki ne potrebuje tega, da za svoj prostor izpodriva drugega.

Ali bomo dali prostor kvalitetam, ki so bile sedaj potisnjene na rob. Pomislimo na šolski predmetnik. Seveda so pomembni matematika, jeziki… Vse lepo in prav, ampak zakaj ne bi med glavne predmete spadali ples, glasba, risanje, kot to izpostavi v svojem govoru »Ali šola ubija kreativnost?«,  Sir Ken Robinson.

Kreativnost nam je lahko v veliko pomoč pri iskanju odgovorov na aktualna vprašanja. Prava ustvarjalnost se oddalji od vzgajanja »bonsajev«.  Za poglobljeno razmišljanje o tej temi priporočam ogled dokumentarnega filma Abeceda, avtorja Ervina Wagenhoferja.

 Tekmovalnost, perfekcionizmi in popolne podobe umetno izmaličenih ljudi, spravljajo v krizo na milijone mladih, krhkih ljudi, ki še iščejo svojo identiteto in svoj prostor pod soncem. V tej miselnosti je ideal in smisel življenja to, da je treba imeti točno določeno podobo, mere, proporce in status. Tudi to je smrtonosen virus. Ta ubije duha. Kje je tukaj individuum? Vsak zase je poseben človek, s svojimi nadarjenostmi. Prav vsak ima v sebi kal nečesa, katera potrebuje določene pogoje, da se izrazi in »razcveti«. Kal, iz katere lahko posameznik razvije najbolj izrazno, najlepšo in najbolj ljubečo kreacijo sebe.  

Vsak bi moral imeti priložnost, najprej vsekakor doma in tudi šolski sistem bi mu moral pomagati odkriti, kje je posameznik dober. Ga tam vzpodbujati in podpreti, ne pa mučiti s tem, kjer ni njegovo področje.   

 Tudi  služba je postala skoraj kot družina, pričakovana je dosegljivost vsak čas dneva, ko so vrata le te že zdavnaj zaprta. Pa team buildingi, da bi bili s sodelavci čimbolj povezani. Seveda je tudi pozitivna stran le teh. Vendar se hkrati po drugi strani dogaja ogromno mobinga. Na tem področju je izziv postaviti zdrave razmejitve, spoštljivo strukturo, ki temelji na spoštovanju vsakega človeka in njegovega dostojanstva. Ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka. Prav vsak je sedaj izzvan, da resnično pretrese svoja prepričanja in vrednote. Ali lahko postanemo spet malo bolj ponižni, ranljivi, hvaležni, spoštljivi, z manj ega, ki se napihuje kot žaba. Ena izmed basni Jean de La Fontainea govori o žabi, ki je želela postati velika kot vol. S poskusi raztezanja in napihovanja na koncu poči.

Najmočnejše spremembe so v spremembi sebe. V spremembi privzetih navad in prepričanj. Česa si več ne želimo? Kakšnega življenja več ne podpiramo? Od česa, kar nas zasužnjuje bi se morali osvoboditi, da bi postali svobodni za… ?

Vsi skupaj smo pred izzivom, ki kliče, da se prizemljimo. Prevetrimo, kaj v življenju resnično šteje? Kaj so naše vrednote? Kaj je smisel življenja, kljub smrti? Kaj je smisel smrti? Težka vprašanja. Pred nami je izziv iskanja odgovorov izven miselnosti, ki veljajo v »potrošniški škatli«. Kakšne spremembe v svojem razmišljanju in delovanju moram narediti? V življenju imamo vedno možnost začeti znova. Nov način življenja. Priložnost imamo, da v sebi poiščemo neizmerne vire moči. Zaupati moramo vase,  v svoje sposobnosti. Najpomembnejše pa je, da se ne prepustimo strahu in strašenju. Človeštvo danes potrebuje upanje, ne strašenja. Strah v človeku zavre vsa ostala čustva in višje, miselne dele možganov, ki jih v tej situaciji še kako potrebujemo, da najdemo vsak svoje odgovore za nadaljnji način življenja in za prihodnost sveta ter srečo, ki smo jo dolžni našim zanamcem. Srečo, kjer bodo najvišja vrednota spoštljivi in pristni odnosi, ki vodijo v globoko naklonjenost med ljudmi.

CENIK

Individualna terapija:
Posamezna terapevtska ura (60 minut) = 50 eur
Celoten terapevtski ciklus (trajanje 12 ur) = 600 eur (možnost plačila na obroke)

Predzakonska, zakonska – partnerska, družinska terapija:
Posamezna terapevtska ura (60 minut) = 70 eur
Celoten terapevtski ciklus (trajanje 12 ur) = 840 eur (možnost plačila na obroke)

Supervizija
Individualna supervizija (50 minut) = 60 eur
Skupinska supervizija (45 minut) = 77 eur (običajno traja 90 minut)/čas trajanja je možen tudi po dogovoru)
Supervizijski posvet (trajanje 60 minut): 70 eur

Metoda TRE
Posamezna ura = 50 eur
Paket petih ur + knjižica = 250 eur

Slikarnica – igra s slikanjem
Od 5 – 99 let (90 minut/teden) = 75 eur/mesec
posamezno srečanje = 25 eur

Knjige:
ORGANSKI SPOMIN, Jolanda Kraner = 22 eur

PRAVI PRIJATELJ, Jolanda Kraner = 14,70 eur
(za naročila nas lahko kontaktirate)

Izdaja potrdila o obiskovanju programov  = 20 eur