SLIKARNICA –IGRA S SLIKANJEM

»NASPROTJE IGRE NI DELO, AMPAK DEPRESIJA«. (Brian Sutton-Smith, Play Theorist)

Nevroznanost danes ugotavlja povezavo med igro in duševnimi motnjami – igre je manj, duševnih motenj je več. Nevroznanstveniki so prav tako tudi odkrili, da igra spreminja prefrontalno skorjo. Prefrontalna skorja je pomembna za obvladovanje stresa.

Igra s slikanjem je praksa, ki jo je v svojem  več kot 70-letnem delu odkril in razvil Arno Stern. Njegovo delo, prispevek k človeški civilizaciji, je danes UNECSO prepoznal kot velik doprinos človeštvu na področju vzgoje, kulture in znanosti o človeku. Septembra 2019 se je na Univerzi Sorbona v Parizu odvil pomemben dogodek, konferenca z naslovom »Hommage à Arno Stern« (Poklon Arnu Sternu). Na njej je Stern predstavil svoje življenjsko delo »Sled organskega spomina«. V znanost je uvrstil novo domeno – semiologijo izražanja.

Na izobraževanju pri g. Arnu Sternu v Parizu

Kaj se dogaja v Slikarnici?

Arno Stern to lepo pove v dokumentarnem filmu Abeceda, katerega avtor je Erwin Wagenhofer:

»Tu vsakogar vzamemo resno. To vsi vedo. Posledica je, da se ljudje spremenijo … V življenju človek doživi veliko težkih stvari … Ljudje se postavijo v vrsto in ti povedo, kaj vse je narobe s tabo … Sploh nimaš prostora, da bi ugotovil, v čem si dober. Namen igre ni karkoli narediti, izdelati. Namen igre je uživati. Igro doživi vse tvoje bitje. V igro vključuješ vse svoje zmožnosti in jih uriš. Tako stopiš v stik s sabo. Ničesar drugega ne potrebuješ …«

»Aktivnost stimulira kapacitete, ki omogočajo, da se posameznik realizira in postane bolj uresničena oseba.« (Arno Stern)

»Kar se tukaj v Closlieuju zgodi, se ne da z ničemer primerjati.« (Arno Stern; Closlieu je njegova »Slikarnica« v Parizu)

»Igra s slikanjem poudari osebnost in jo »zasidra« v zdrave temelje. Gre za razvoj osebnosti med drugimi, brez tekmovanja in primerjanja. Je igra med ostalimi, ki so drugačni, različnih starosti, poklicev … Tukaj lahko vsak najde svoje mesto. Je edinstven, tovrsten medgeneracijski prostor, ki pripada vsem.

Igra s slikanjem daje moč in osvoboditev. Vpliva na človekovo samopodobo in samozavest. V zavetju Slikarnice vsak najde pot, ki mu dovoli sprejeti zaupanje vase. Igra povzroči, da se udeleženec razcveti in zablesti. Je vir pristnega otroškega veselja, ki ga tudi odrasli spet najde v sebi. Za otroke je pomembna tudi, ker jim pomaga k boljši koncentraciji.

Slikarnica v Ljubljani

Kako poteka igra s slikanjem v Slikarnici?

Riše ali slika se na list, ki je pritrjen na steno. Tisto, kar posameznik slika, ne spada v umetnost, ampak v »naravno sled« – univerzalni pojav, katerega preučuje Arno Stern. Ta »naravna sled« je genetsko programirana in korenini v organskem spominu. Zato gre tukaj za slikanje iz svoje biti, iz samega jedra osebe.

Pri igri s slikanjem je prisoten servant, ki ima pomembno vlogo, saj s svojim poznavanjem zakonov formulacije (izraz sledi, ki črpa iz globin organskega spomina) zagotavlja varen prostor in udejanja mojstrstvo služečega voditelja. Servant ima svoj prostor znotraj skupine v podporni drži in v skrbi, da lahko udeleženci nemoteno ustvarjajo. To pripomore k temu, da dogajanje v Slikarnici postaja pomemben, spoštljiv dogodek.

Komu je igra s slikanjem namenjena?

Namenjena je tako odraslim, kot otrokom

Odraslim, ki bi se radi vrnili k igranju z barvami in ki bi radi odkrili razsežnost dobrega počutja v trenutku ter bi se radi odpočili in razbremenili od zunanjih dražljajev. Hkrati pa bili v stiku s svojim telesom.

Otrokom, ki bi jim starši želeli omogočiti dejavnost stran od stresa, tekmovanja in ocenjevanja ter jim omogočili trenutek, da s spontanimi kretnjami izrazijo svoj svet, svoje sanje, svoje skrbi v igri z barvami.

Vpliv igre s slikanjem na osebnost:

– obuditev spontanosti,

– pozitiven vpliv na samopodobo,

– občutenje uresničenja,

– razvoj samozaupanja, sprejemanja samega sebe, samospoštovanja,

– občutje pristnega veselja,

– izboljšanje koncentracije,

– posameznik postane pristen, edinstven, svoboden, srečen; postane to, kar resnično je,

– stik s svojim resničnim jazom.

Posamezne skupine so sestavljene iz petih udeležencev. Trajanje igre s slikanjem je dve šolski uri (90 minut). Materiali so visoko kvalitetni in znamke ustanovitelja. Barve so naravne in brez škodljivih snovi.

Za sam proces in učinkovanje na posameznika se priporoča redna udeležba vsaj eno šolsko leto. Slikanje se dogaja redno enkrat tedensko.

ZBIRAMO PRIJAVE ZA SKUPINE, KI BODO POTEKALE OD SEPTEMBRA 2023 DO JUNIJA 2024

 

 

TERMINI:

PONEDELJEK: OD 18:00 DO 19:30

 

VODI:

mag. Jolanda Kraner, servantka pri igri s slikanjem

Slikarnica – kraj, kjer se srečaš s sabo
Zgodbe, revija Jana, Darja Rogelj, 15.9.2023, Foto: Šimen Zupančič

Bilo je leta 2014, ko si je Jolanda Kraner v Kinodvoru ogledala dokumentarni film Abeceda, v katerem so različni strokovnjaki poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj se 98 odstotkov otrok rodi nadarjenih, ob koncu šolanja pa je takšnih samo še dva odstotka. …

Našo dejavnost lahko podprete tudi z donacijo. Koda namena: CHAR

Svoje najdražje lahko obdarite z našimi darilnimi boni:

 

SLIKARNICA – IGRA S SLIKANJEM

METODA TRE – TEHNIKA ZA SPROŠČANJE

Copyright © 2022 Kairos

Pri založbi Primus je izšla knjiga z naslovom:

ORGANSKI SPOMIN

avtorice Jolande Kraner
Knjiga je pri nas na voljo. Cena: 22 €. Za naročila nas lahko kontaktirate.

Avtorica: mag. Jolanda Kraner 

 

Kako naprej? 

Situacija, v kateri se je znašlo človeštvo, nam postavlja vprašanja, na katera si bomo korak za korakom morali odgovoriti. Vsi skupaj smo pred velikim preizkusom osebnostne zrelosti. Pred veliko Maturo. Z eno razliko od tiste, ki čaka maturante. Matura, pisana z véliko, nima danih odgovorov. Ne ve se, kateri so pravilni, kateri napačni. Pri vsej inflaciji besed, kje začeti?

Svet, ki ga poznamo in v katerega smo bolj ali manj verjeli, se je ustavil. Ali se nismo prav vsi, ki smo opazovali življenje v »potrošniški škatli«, potihoma ali celo na glas spraševali, trdili, da tako naprej več ne bo šlo. Še posebej ob pogledu na polnost košar v trgovinah, kjer se v eni zbira hrana za ljudi v stiskah in v drugi, hrana za živali v azilu. Tista druga je običajno bolj polna. Zakoni v »potrošniški škatli« so kot igra monopoli. To je igra, kjer nekdo dobiva na račun drugega, kateri izgublja. Na tem temelju so medsebojni odnosi, potrošniške »vrednote«, problemi, čustvovanja,  bolezni sodobnega časa, kot smo jih poimenovali…

Priča smo zgodovinskemu prelomu. Ko bodo zanamci brali naš čas zgodovine, bomo vsi zelo pomembni statisti. Kakšen svet si želimo za prihodnost? Glede na zgodovino, na trenutno stanje in na obljube, da nič več ne bo tako kot je bilo, lahko razumemo, da po istem potrošniškem modelu naprej več ne bo šlo. Če pa bo šlo, je vprašanje, kam bo šlo.

Opozarja nas tudi okolje. Kot, da bi se prebudili iz sanj. Sedaj nam je krizo dala narava. Pred njo se zavemo kako smo v resnici majhni in nebogljeni prav vsi, z masko ali brez. Krize so vedno priložnost za spremembo. Ne gre za to, da bi iskali trpljenje, vendar čisto realno gledano, je neizbežen del življenja. Na takšnih prelomnih točkah je vedno težko. Veliko je trpljenja, ker to je stanje »med že in še ne«.       

 To je stanje napetosti, stisk, dvomov. Prisoten je strah, tesnoba, jeza, zmeda. Takšno stanje lahko iz človeka na svetlo povleče vso njegovo bestialnost in prav tako njegovo najbolj plemenito ravnanje. Na preizkušnji je naša humanost. Posameznik ima vedno možnost odločitve, katera stran bo prevladala. Smo na točki, ko se moramo vsak pri sebi zelo globoko vprašati, kakšen svet si želimo? Kaj nas dela ljudi? Kaj želimo zanamcem, kakšno prihodnost? Verjamem, da bi jim želeli življenje po drugačnih, bolj harmoničnih pravilih, ki upoštevajo dimenzije človeka, katere sicer v »potrošniški škatli« ne štejejo veliko. Ustvarjalnost v pravem pomenu te besede, ki nam bo pomagala najti pot do naših resničnih potreb. V »potrošniški škatli« ustvarjene potrebe so lahko daleč od naše resničnosti. Samo primer, kolikokrat si želimo in kupimo nekaj, česar v resnici ne potrebujemo. Potrošniški zakoni ustvarjajo nezadovoljnega človeka. Živeti potrebe, ki so umetno ustvarjene in ponotranjene, je življenje z notranjim konfliktom.

  Živeli smo v nekem prividu in sedaj nas je narava prebudila in nam postavila Vprašanja. Pred oči nam je postavila najprej vprašanje o smrti. Prav nihče ji ne uteče. Soočanje s smrtjo in sprejemanje njene realnosti je za potrošniško miselnost  najhujša kuga. Življenje po ideji Dorianove slike. Dorian je ostajal večno mlad in lep, njegova slika, skrita tam nekje na podstrešju pa se je starala. In danes…ideal večne mladosti, vsi brez gub, vedno nasmejani, polni energije, vsi super. Sami presežniki. Staranje je skoraj že bolezen. Smrt pa, naj bo čimbolj skrita,… John Bradshaw je v nekem svojem govoru povedal močno misel: »Nihče izmed nas ne pride živ od tukaj! Zato je pomembno, da skupaj pojemo!« Res je pomembno, da skupaj pojemo. Živimo v harmoniji, smo medsebojno uglašeni. Negujemo vrednote, ki nas povezujejo in delajo sočutne. Lahko si pomagamo z zlatim pravilom: »Kar želiš, da bi ti drugi storil, stori tudi ti njemu. Ali pa vsaj druga  različica, česar ne želiš, da bi ti drugi storil, tudi ti njemu ne stori!«     

 Skratka, to je čas, ki nas usmerja k sebi. Kdo smo in kdo želimo biti? Za lažje razmišljanje si lahko postavimo vprašanje, kaj si želimo, da bi pisalo o nas na našem nagrobniku? Bo svet zaradi nas boljši? Kaj bo ta kriza predrugačila v nas kot v ljudeh? Kaj so naše resnične potrebe? Ali bomo začeli graditi na vrednotah spoštovanja, sočutja in ljubezni? Družba harmoničnih odnosov, ki ne potrebuje tega, da za svoj prostor izpodriva drugega.

Ali bomo dali prostor kvalitetam, ki so bile sedaj potisnjene na rob. Pomislimo na šolski predmetnik. Seveda so pomembni matematika, jeziki… Vse lepo in prav, ampak zakaj ne bi med glavne predmete spadali ples, glasba, risanje, kot to izpostavi v svojem govoru »Ali šola ubija kreativnost?«,  Sir Ken Robinson.

Kreativnost nam je lahko v veliko pomoč pri iskanju odgovorov na aktualna vprašanja. Prava ustvarjalnost se oddalji od vzgajanja »bonsajev«.  Za poglobljeno razmišljanje o tej temi priporočam ogled dokumentarnega filma Abeceda, avtorja Ervina Wagenhoferja.

 Tekmovalnost, perfekcionizmi in popolne podobe umetno izmaličenih ljudi, spravljajo v krizo na milijone mladih, krhkih ljudi, ki še iščejo svojo identiteto in svoj prostor pod soncem. V tej miselnosti je ideal in smisel življenja to, da je treba imeti točno določeno podobo, mere, proporce in status. Tudi to je smrtonosen virus. Ta ubije duha. Kje je tukaj individuum? Vsak zase je poseben človek, s svojimi nadarjenostmi. Prav vsak ima v sebi kal nečesa, katera potrebuje določene pogoje, da se izrazi in »razcveti«. Kal, iz katere lahko posameznik razvije najbolj izrazno, najlepšo in najbolj ljubečo kreacijo sebe.  

Vsak bi moral imeti priložnost, najprej vsekakor doma in tudi šolski sistem bi mu moral pomagati odkriti, kje je posameznik dober. Ga tam vzpodbujati in podpreti, ne pa mučiti s tem, kjer ni njegovo področje.   

 Tudi  služba je postala skoraj kot družina, pričakovana je dosegljivost vsak čas dneva, ko so vrata le te že zdavnaj zaprta. Pa team buildingi, da bi bili s sodelavci čimbolj povezani. Seveda je tudi pozitivna stran le teh. Vendar se hkrati po drugi strani dogaja ogromno mobinga. Na tem področju je izziv postaviti zdrave razmejitve, spoštljivo strukturo, ki temelji na spoštovanju vsakega človeka in njegovega dostojanstva. Ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka. Prav vsak je sedaj izzvan, da resnično pretrese svoja prepričanja in vrednote. Ali lahko postanemo spet malo bolj ponižni, ranljivi, hvaležni, spoštljivi, z manj ega, ki se napihuje kot žaba. Ena izmed basni Jean de La Fontainea govori o žabi, ki je želela postati velika kot vol. S poskusi raztezanja in napihovanja na koncu poči.

Najmočnejše spremembe so v spremembi sebe. V spremembi privzetih navad in prepričanj. Česa si več ne želimo? Kakšnega življenja več ne podpiramo? Od česa, kar nas zasužnjuje bi se morali osvoboditi, da bi postali svobodni za… ?

Vsi skupaj smo pred izzivom, ki kliče, da se prizemljimo. Prevetrimo, kaj v življenju resnično šteje? Kaj so naše vrednote? Kaj je smisel življenja, kljub smrti? Kaj je smisel smrti? Težka vprašanja. Pred nami je izziv iskanja odgovorov izven miselnosti, ki veljajo v »potrošniški škatli«. Kakšne spremembe v svojem razmišljanju in delovanju moram narediti? V življenju imamo vedno možnost začeti znova. Nov način življenja. Priložnost imamo, da v sebi poiščemo neizmerne vire moči. Zaupati moramo vase,  v svoje sposobnosti. Najpomembnejše pa je, da se ne prepustimo strahu in strašenju. Človeštvo danes potrebuje upanje, ne strašenja. Strah v človeku zavre vsa ostala čustva in višje, miselne dele možganov, ki jih v tej situaciji še kako potrebujemo, da najdemo vsak svoje odgovore za nadaljnji način življenja in za prihodnost sveta ter srečo, ki smo jo dolžni našim zanamcem. Srečo, kjer bodo najvišja vrednota spoštljivi in pristni odnosi, ki vodijo v globoko naklonjenost med ljudmi.

CENIK

Individualna terapija:
Posamezna terapevtska ura (60 minut) = 50 eur
Celoten terapevtski ciklus (trajanje 12 ur) = 600 eur (možnost plačila na obroke)

Predzakonska, zakonska – partnerska, družinska terapija:
Posamezna terapevtska ura (60 minut) = 70 eur
Celoten terapevtski ciklus (trajanje 12 ur) = 840 eur (možnost plačila na obroke)

Supervizija
Individualna supervizija (50 minut) = 60 eur
Skupinska supervizija (45 minut) = 77 eur (običajno traja 90 minut)/čas trajanja je možen tudi po dogovoru)
Supervizijski posvet (trajanje 60 minut): 70 eur

Metoda TRE
Posamezna ura = 50 eur
Paket petih ur + knjižica = 250 eur

Slikarnica – igra s slikanjem
Od 5 – 99 let (90 minut/teden) = 75 eur/mesec
posamezno srečanje = 25 eur

Knjige:
ORGANSKI SPOMIN, Jolanda Kraner = 22 eur

PRAVI PRIJATELJ, Jolanda Kraner = 14,70 eur
(za naročila nas lahko kontaktirate)

Izdaja potrdila o obiskovanju programov  = 20 eur